EKOMUZEJ HMELJARSTVA IN PIVOVARSTVA SLOVENIJE
Cesta Žalskega tabora 2, 3310 Žalec
T: +386 (0)3 571 80 21, E: ekomuzej@siol.net

TIC Žalec
Šlandrov trg 25, 3310 Žalec
T: +386 (0)3 710 04 34, F: +386 (0)3 712 12 62, E: zkst.tic@siol.net
Spremljajte nas
ekomuzej hmeljevi vrsicki

Hmelj je zelnata trajnica, ki spada v družino konopljevk. Zelišča so dvodomna, eno- ali večletna, včasih tudi ovijalke. Listi so razporejeni nasprotno ali izmenoma. Prilistki so prosti ali pa zrasli. Enospolni cvetovi se združujejo v cimozna socvetja. Moške cvetove sestavlja pet listov cvetnega plaščka in pet do šest prašnikov na kratkih nitih.

Listi ženskega cvetnega plaščka so zrasli v podolgovato skledico. Pestič sestavljata dva kapelna lista. Plodnica ima en prekat in vsebuje en anatropni semenski zametek. Moške in ženske rastline hmelja so si morfološko podobne, razlikujejo pa se po socvetju. Moški cvetovi se združujejo v razvejane grozde. Ženski cvetovi se združujejo v ovalna ali jajčasta soplodja, ki jih imenujemo storžki. Le-ti se združujejo v redke grozde. Pri razvoju storžkov se razvijejo lupulinske žleze, ki odpadejo v obliki rumenega prahu (lupulin). Za pivovarstvo in zdravilne namene se uporabljajo le ženske rastline. Nabiramo jih pozno poleti, ko storžki še niso popolnoma zreli in dokler so v njih še z lupulinom bogate žleze. Storžke razprostremo in posušimo v senčnem, zračnem prostoru. Hranimo jih največ eno leto, saj je lupulin nagnjen k oksidaciji.

Divji hmelj raste po sončnih, vlažnih legah, na bregovih rek in ob robovih gozdov v posameznih predelih zmernega podnebja Evrope, Azije in Severne Amerike. Lahko ga tudi gojimo. Tako je danes razširjen po vsej Sloveniji in raste po sončnih gozdnih obronkih in z grmovjem obraslih vodnih bregovih. V zdravilne namene se uporabljajo storžki hmelja - Lupuli strobuli ali žlezne luske hmelja - Lupuli glandulae.

V 12. stoletju so trdili, da hmelj čisti kri, Paracelsus ga je uporabljal ob prebavnih motnjah. V 16. stoletju so ga uporabljali kot zdravilo proti glavobolu, ob težavah jeter in želodca. V Italiji so vršičke mladih rastlin uporabljali kot jed, ki naj bi bila tako dobra kot beluši, ter v obliki dekokta ob boleznih jeter, vranice in za čiščenje krvi. Na Poljskem so uporabljali storžke hmelja ob nespečnosti, želodčnih boleznih, zaprtju in nevrasteniji. V Bolgariji so uporabljali storžke hmelja in žleze kot amarum - aromatikum, diuretik, pomirjevalo ob nespečnosti, težavah klimakterija ter premočnem spolnem vzdraženju. V Avstriji so uporabljali mlade poganjke in lupulin ob nevrozah, kot uspavalo pri nespečnosti in za izboljševanje apetita. Kitajci so uporabljali hmelj za zdravljenje leproze in celo tuberkuloze.

Hmelj naj bi se uporabljal ob boleznih prebavil (anoreksija, želodčni krči, živčna atonija črevesja, diareja, ...).

Sedativni učinek se pripisuje grenkim hmeljnim kislinam, prvim razgradnim produktom in eteričnemu olju. Pri eksperimentih na žabah so odkrili pomirjajoč učinek pri majhnih odmerkih, uspavalen pri srednjih, medtem ko so visoki odmerki žabe paralizirali. Pri poskusih na miših in podganah, pa Haensel in sodelavci niso mogli dokazati nobenega centralno pomirjujočega ali hipnotično - narkotičnega učinka. Živali so pomrle zaradi paralize dihal. Kasneje so hoteli pripisati sedativno-hipnotični učinek 2-metil-3-buten-2-olu. Količina te spojine v hmelju je odvisna od časa shranjevanja. Maksimalna vsebnost je dosežena po dvoletnem skladiščenju pri sobni temperaturi. Večje količine te spojine se najdejo v kopelih iz hmelja in čajih. Znanstvenik Steidl je odkril, da je farmakološko delovanje odvisno ne samo od vrste hmelja, temveč tudi od časa zorenja, v katerem so bili vzorci nabrani. Zabeležil je tudi antagonizem med učinkovanjem hmelja in nikotina.

Znanstveniki so med drugim dokazali tudi, da kisle grenčine učinkujejo narkotično na ptiče, hmelj naj bi pomagal tudi kot afrodiziak, nekateri naj bi ga uporabljali tudi za uravnovešenje živčnega sistema ob bolestnem strahu pred vojnimi grozotami.

Učinkovitost hmelja je odvisna od skladiščenja, saj vsebujejo grenčine fenolne skupine, ki oksidirajo in polimerizirajo, takšne pa nimajo nobenega sedativnega učinka več. Ženske, ki nabirajo hmelj, doživljajo motnjo v menstruaciji. V času obiranja naj bi se jim pojavljala dva dni, ne glede na periodo cikla. Snovi, ki povzročajo estrogeno aktivnost, se nahajajo v stokrat manjših količinah tudi v pivu, zato nekateri domnevajo, da naj bi bile spremembe, ki jih opažajo pri pivcih piva (debelost, okvara jeter, sterilnost, izguba libida, ...) pogojena bolj s strani estrogene intoksikacije kot alkoholne. Pri delu s hmeljem se pojavi bolezen obiralcev hmelja. Značilni so zaspanost, strah, znojenje, povišana telesna temperatura, težko dihanje, bolečina okrog srca, znaki kroničnega ekcema.

Hmelj in pivo

Hmelj najpogosteje povezujemo z izdelovanjem piva. Pivo je naravno fermentirana pijača iz žit, hmelja in vode, izdelana po postopku varjenja, ki mu sledi alkoholno vrenje z dodatkom pivskih kvasovk. Pivo je edina pijača, ki se proizvaja z dodatkom hmelja. Ječmenov slad v pivu vsebuje 80% fenolnih sestavin. Te prestrezajo proste radikale v telesu, ki so lahko kancerogeni. Preprečujejo tudi kardiovaskularne bolezni.

Zaradi nizke vsebnosti alkohola pivo uvrščajo med osvežilne pijače. Ima čistilni, dezinfekcijski in protibolečinski učinek. Je tudi poživilo, pomirjevalo in sestavina, ki prispeva k boljšemu počutju.
Pivo vsebuje tudi kvas, ki vsebuje beljakovine, ogljikove hidrate, vitamine B1, B2, B6 in provitamin D1.
2 dcl piva vsebuje manj kcal (86 kcal) kot npr. 2 dcl šampanjca (170 kcal) ali rdečega vina (155 kcal). Prepričanje, da pivo redi, je torej zmotno. Pivopivci so resda močnejše postave, vendar naj bi bilo to posledica razširjenega želodca. Res pa je, da grenčine iz hmelja, npr. izohumulon, dražijo želodčne sokove in povečajo apetit.

Pivo vsebuje tudi več kot 30 mineralov. Liter piva na dan pokrije skoraj polovico dnevnih potreb odraslega človeka po magneziju, 40 % potreb po fosforju in 20 % potreb po kaliju. Natrija in kalcija je malo. Nizka vsebnost natrija povzroča dehidrirajoč učinek.

Ogljikov dioksid v pivu ima osvežilni vpliv. Stimulira krvni obtok v ustni sluznici, povečuje slinjenje in tvorbo želodčne kisline in praznjenje želodca, olajšuje izločanje snovi, ki se izločajo z urinom. Osmotski tlak piva znaša nekje 1012 mmol/kg piva, brezalkoholnega pa 290 mmol/kg, kar je enako osmotskemu tlaku krvi. Zato brezalkoholno pivo uvrstimo med izotonične pijače in ga obravnavamo kot najbolj naravno in optimalno pijačo za športnike. Zmerni pivci imajo v primerjavi z abstinenti 20-50 % manjši riziko za razvoj bolezni srca in ožilja. Vzrok je povečana vsebnost HDL holesterola, LDL pa se ne veča.

VIR

Podpora Ekomuzej-ju
Podpora Ekomuzej-ju
Podpora Ekomuzej-jualt
Izdelava spletne strani: AV studio